Skoči na glavno vsebino

O Ketteju in Murnu

Dragotin Kette

* 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici
† 26. april 1899, Ljubljana

Dragotin Kette, najstarejši izmed četverice »modernih«, je bil najbolj dozorela pesniška osebnost. Bil je Notranjec. Njegov oče Filip je bil po rodu Vrhničan in je služboval kot učitelj po raznih majhnih krajih Notranjske in Vipavske. Njegova mati Ana Valenčičeva pa je bila hči skromnega posestnika v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Dragotin je otroška leta preživljal na Premu, v Zagorju pri Pivki ter v Košani in Pivki, kjer je služboval njegov oče. Pri štirih letih je izgubil mater. Leta 1888 je začel obiskovati gimnazijo na Vodnikovem trgu. Njegov oče pa je v teh letih začel bolehati, zato je sina po drugem razredu gimnazije poslal na učiteljišče, da bi se lahko čimprej izučil za poklic. Pri petnajstih letih je mladi Kette izgubil še očeta. Po očetovi smrti se je zanj zavzel varuh Janez Valenčič, materin stric, precej premožen trgovec v Trnovem, ki je želel, da Dragotin postane duhovnik, zato ga je ponovno vpisal v gimnazijo.
V šolskem letu 1893/94 so mu ljubezenske pesmi, ki niso bile v skladu s šolsko vzgojo, in satirični verzi o škofu Jakobu Missiu prinesli štiri ure šolskega zapora in izgubo stričeve podpore. Naslednje leto je prišel nov udarec: ponovno je bil kaznovan, razen tega ni bil več zmožen plačevati šolnine. Ko se je šolsko leto zaradi potresa v Ljubljani leta 1895 predčasno zaključilo, je šestošolec ostal na cesti. V tem obdobju se je veliko družil z Ivanom Cankarjem, Josipom Murnom in Otonom Župančičem. Nova nesreča ga je pričakala leta 1897, ko so ga potrdili pri vojaškem odboru, vendar mu je nato vojaška oblast odložila službovanje vojaščine do mature 1898. Kmalu po maturi je odšel v Trst k vojakom. Tam je zbolel za jetiko, zaradi česar je bil odpuščen iz vojske. Umrl je triindvajsetleten pri prijatelju Murnu v Cukrarni.
Kette je v svojem kratkem ustvarjalnem obdobju napisal vrsto pesmi, ki se uvrščajo v sam vrh slovenskega pesništva. Številne med njimi v lahkotnem ritmu in besedi opevajo kmečko življenje in doživetja iz narave (Jagned). Nekaj več je ljubezenskih pesmi, v katerih prevladujejo zdaj veselo razpoloženi, zdaj otožni toni (Na Krki, Na trgu, Kadar za gorami), manj pa je pripovednih pesmi (balada  Melanholične misli).
Svojo največjo miselno globino je pesnik izrazil v sonetih. Prvi po Prešernu je dal tej pesniški obliki nov blišč in veljavo. Ob Kettejevi smrti je Cankar zapisal: »Umrl je največji talent, kar smo jih imeli od Prešerna do danes.« V času svojega življenja Kette ni izdal ničesar v knjižni obliki. Po njegovi smrti so izšle pesmi z naslovom Poezije (1900). Knjigo je s spremno besedo pripravil za tisk Anton Aškerc. Pri tem si je dovolil nekaj ključnih posegov v Kettejeva besedila, kar je dalo pobudo za ostro kritiko in spopad s pesniki moderne; zlasti goreč je bil Ivan Cankar.
Mladinska dela je objavljal v mladinskih revijah in v Ljubljanskem zvonu, v katerem je uporabljal psevdonim Mihael Mihajlov. Otroci ga poznajo po mladinskih pesmih, pravljicah in basnih. Najbolj znane med njimi so: Pravljica o šivilji in škarjicah, Pravljica o ubogi Terezinki in basni Muha in pajek, Vrabec in lastovka ter Krt modrijan.

Sultan in kužek

Bahal se pred Sultanom kužek nocoj,
bahal se, takole je pravil:
“Kaj ti še ne veš, da gospod me je moj
za prvega kužka postavil?

Zato, ker znam stati na zadnjih nogàh,
in ravno stojim, kot pri puški,
in skakati, skakati znam, da je strah,
zato sem jaz prvi med kužki!”

In mnogo se je naš kužek bahal,
a Sultan ničesar ni takega znal …

Tu pride natihoma izza ograje
volčina hudobnih, žarečih oči,
da bi se ovčicam prikradel do staje
in spet imel enkrat mastne gostí.

Hej! … To jo pobriše zdaj kužek v dvorišče
in cvili in joka pred durimi tam,
da bi ga spustili na varno ležišče,
in nič ni umetnika cviliti sram.

A Sultan – ni tak! On pograbi volká,
za vrat ga pograbi, zmikasti,
da mu je za vedno vsa volja prešla
še kdaj se tu plaziti, krasti…

Ha, kužek, si videl, kako si ti stal
ravnó pri nabasani puški?
Si videl, kako si se tresel in bal,
ti kužek, ti prvi med kužki? …

 

Josip Murn – Aleksandrov

* 4. marec 1879, Ljubljana
† 18. junij 1901, Ljubljana

Rodil se je kot nezakonski otrok dvaintridesetletne Marije Murn in triintridesetletnega Jožeta Cankarja v Ljubljani. Ker mati ni imela dovolj denarja, da bi lahko preživljala svojega sina, ga je dala v rejo k družini v Zadobrovo, sama pa je šla služit v Trst. O očetu ni veliko znanega. Ko je bil Josip Murn star štiri leta, ga je materina daljna sorodnica Polona Kalan vzela s seboj v Ljubljano.

Leta 1885 je bil Murn sprejet v cerkveni šolski zavod Marijanišče. Od leta 1890 do 1895 je obiskoval nižjo gimnazijo v Ljubljani. Po lju-bljanskem potresu leta 1895 sta se s krušno materjo preselila v Cukrarno, kjer je Murn preživel večino svojega življenja. Tam se je spoprijateljil z Ivanom Cankarjem, Dragotinom Kettejem in Otonom Župančičem. Vpisal se je na višjo gimnazijo v Ljubljani. Skozi dijaška leta si je pomagal z inštrukcijami in s pri-ložnostnimi pisarskimi deli. Po maturi leta 1898 je odšel na Dunaj na študij trgovstva. S pomočjo Franje Tavčarjeve je dobil štipendijo. S študijem na Eksportni akademiji ni uspel, zato se je želel prepisati na pravo (vpisal se je na Dunaju in v Pragi, vendar ni bil sprejet), zato je izgubil štipendijo in se znašel v velikem pomanjkanju. Februarja leta 1899 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot stenograf.

V marcu 1901 je moral zaradi jetike zapustiti službo, in tako je ostal brez sredstev za življenje. 18. junija 1901 je komaj dvaindvajsetleten v Cukrarni umrl za jetiko. Pokopali so ga na starem pokopališču pri Sv. Krištofu, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupni grob pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne in sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskih listih (dijaški zbornik Na razstavku), kasneje pa v Ljubljanskem zvonu. Temeljna tematika njegovih pesmi je narava (doživljanje narave) in kmečki motivi. Njegove kmečke pesmi (Kmečka pesem, Pesem o ajdi, Pesem o klasu, Semenj, Zimska kmečka pesem) opevajo kmečki svet, običaje, opravila in praznovanja kot vir sreče, upanja in življenjske trdnosti. Poleg pesmi je pisal še prozo, kratke črtice in novele, vendar se v pripovednika zaradi zgodnje smrti ni utegnil razviti. Ni poznal stalnih pesniških oblik, temveč jih je v skladu z vsebino ustvarjal sproti. V razmišljujočih pesmih izraža svoj odnos do narave in slutnjo, da bo moral umreti (Pa ne pojdem prek poljan, Kje tihi si mi dom, Ko dobrave se mrače). Zbirka pesmi z naslovom Pesmi in romance je izšla šele 1903 po njegovi smrti z uvod-nim esejem Ivana Prijatelja.

Trenutek

Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti,
tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti
na skrivaj;
tako v duši lepi trenutek zbeži
in ne vemo, kam, kje se zbudi
še kedaj.

Zvezde

Poglejte mi kvišku,
kak zvezda kraj zvezde gori
in bolj žari in blešči
čim bližji čas je polnoči!
To noči jasne so oči
in te so vrh neba –
pod njim pa nam pot leži,
pol mračna, pol svetla.

Dostopnost